Če vse, kar veste o podeželju Japonske, je tisto, kar vidite pred okni vlakov s kroglami na poteh med Osako in Tokiem - slikovita banalnost je uspela v palcu življenja - vas bo Hokkaido presenetil. Ta najsevernejši glavni japonski otok je tudi najstrožji, najhladnejši in najmanj naseljen, saj predstavlja 22 odstotkov kopnega države, a le 4 odstotke prebivalstva. Obstaja nekaj čudovitih mest in veliko slikovitih (in počasi umirajočih) mest. Toda resnično privlačijo njeni prostrani pragozdovi (ki pokrivajo 70 odstotkov otoka), vulkanski vrhovi (nekateri ognjeni obroči aktivni), blaga poletja, plodne kmetije v zahodnem slogu in predvsem zima, ki traja dobrih šest mesecev in prinaša čudovite snege (191 centimetrov na leto).

Hokaido pozimi je resnično čarovniški. Nič v vodnikih, fotografijah ali videoposnetkih GoPro vas ne more pripraviti na presenetljivo lepoto te močne dežele. Ni naključje, da so številni najboljši japonski umetniki - Akira Kurosawa, Haruki Murakami, Takuboku Ishikawa - v svojih zimskih območjih opravili veliko odličnih del. Hokaido je okoljski ekvivalent epa; tu je harmonija naravnih oblik, ki je bolj ali manj enakovredna zemlji, ki spusti mikrofon ... za vedno.

Hokaido je domovina Ainov, avtohtonih prebivalcev otoka, ki so kljub najboljšim prizadevanjem stoletij japonskih okupatorjev trmasto ohranjali svojo kulturo. To je velika divja meja Japonske. To je sever za zidom; to je globoka zemlja. Skandinavsko navdihnjena notranjost kavarne Lookout v mestu Niseko; pogled na goro Yotei iz vasi Niseko. Takashi Yasumura

Otok je bil vedno priljubljen med japonskimi mladoporočenci in zimskimi športniki, toda v zadnjem času veliko drugih ljudi začenja resno opazovati to čudežno deželo na severu. Turizem narašča, zlasti iz drugih azijskih držav. Razvijalci so se seznanili s tem, da so širili hotele in prizorišča, govorijo se celo govorice, da kitajski investitorji delujejo v zakulisju in po vsem otoku razgrabljajo vodo in minerale. Toda prava začetna puška se bo pojavila letos, ko bo 33 kilometrov dolg tunel Seikan, ki povezuje Hokaido z glavnim otokom Honshu, končno začel sprejemati japonski ikonični Shinkansen ali vlake s kroglami. Potovanje iz Tokia v Hakodate, najjužnejše mesto Hokaida, bo trajalo nekaj več kot štiri ure, tako da bo vikend potovanje iz Tokia ne le mogoče, ampak res, res mamljivo. Nekateri pravijo, da se v resnici nič ne bo spremenilo - prebivalstvo otoka bo postajalo vedno bolj sivo, manjše in revnejše. Trdoživi pospeševalci so prepričani, da bo turistični razcvet, ki ga vodi Shinkansen, severu vdahnil novo življenje. Moj najboljši prijatelj v Tokiu samo zmaje z glavo na moje vprašanje in mi reče, naj vprašam Ainu, kaj mislijo.

Nič v vodnikih, fotografijah ali videoposnetkih GoPro vas ne more pripraviti na presenetljivo lepoto te močne dežele.

(Prekleto.)

Vsekakor se mi zdi, da je čas za obisk, ko so stvari še vmes, nestabilne in čudne. Preden se stari Hokkaido konča in začne novi Hokkaido, preden ta surovi, ponosni otok prevzame ne glede na usodo, ki ga čaka.

Ko pristanemo, v Saporu sneži.

Zdi se, da v Saporu vedno sneži. Zaradi skoraj konstantne mete arktičnega vremena iz Sibirije je glavno mesto Hokaido eno najbolj zanesljivo zasneženih mest na planetu. Glede na vse, kar sem prebrala in slišala, na pol pričakujem, da bo naše letalo pristalo ravno sredi nevihte, medvedje oblegane tundre. Lookout Cafe je kratka smučka z vrha gondole Niseko. Takashi Yasumura

Novo letališče Chitose pa je vse prej kot divjina. Kolikor je mogoče, da se letališče pojavlja, se pojavlja New Chitose. Zdi se, da je bil oblikovan po Appleovi estetski zasnovi: čist, futurističen in enostaven za uporabo. Trgovine preplavijo vakuumsko zaprta koruza in viskiji, drobnariji Ainu in dresi Nippon Ham Fighters ter več čokoladnih slaščic, kot jih lahko stresete - Hokaido je navsezadnje znan po svojih mlekarnah. Nebesa so omiyage in z lahkoto boste izgubili pol dneva in vse svoje dukate, ki tukaj kupujejo, kar se zdi, da nameravajo početi množice kitajskih turistov. Moja kitajsko-ameriška partnerica - imenoval jo bom gospa Marvel - naglas takoj prepozna. Peking, vse do konca.

Ko vlečemo snežne čevlje proti prevzemu prtljage, poleg tretjega člana naše trojke, La Bachatere - Japonke skozi Fort Lee v New Jerseyju - opazim svojega prvega medveda. Na tem potovanju bi si medvedo opazil kot prednostno nalogo, saj je medved, ki so ga Ainu dolgo častili, osrednjega pomena za blagovno znamko Hokkaido. Ta medved je, žal, le oglas, velikanski kaiju, ki z enim samim zamahom masivne tace zaskoči televizijski stolp Sapporo.

Naš načrt je bil, da v Sapporu ostanemo eno noč in se nato potopimo naprej na goro Yotei, duhovno srce Hokaida. Pri poznem obisku severa morate eno stvar upoštevati: predstavo vodi vreme. Takashi, vratar v hotelu Cross, nas obvesti, da so ceste, ki vodijo do gore Yotei, zaprte zaradi snega. Mogoče se bo razjasnilo jutri. Morda pa tudi ne.

Po Takashijevem nasvetu upoštevamo standarde: obiščite Sapporo Clock Tower, eno redkih preživelih struktur s kmetijske šole Sapporo, ki so jo zahodni svetovalci pomagali ustanoviti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja; pobrskati po nekaj debelega snega, da bi se z gondolo pripeljali do smučarske postaje za zimske olimpijske igre 1972 za razgled na Sapporo in ravnice Ishikari; obiščite staro pivovarno Sapporo in prisluhnite vsem starinskim oglasom; gambol okoli Mednarodnega umetniškega muzeja Miyanomori in Muzeja moderne umetnosti Hokkaido; in stvari zaokrožite tako, da pojeste kari s hokaido juho na žaru Treasure in Genghis Khan v Itadakimasu (oba sta sapporoška specialiteta, oba pa odlična). Med našim sprehodom jem skoraj nenehno, od gjoze v vogalu do pečenega jam s kolicami. Kot v večini japonskih mest tudi od hladne libacije ali vroče rezine okusnosti ni več kot 20 korakov, zaradi česar se impulznemu impulzu skoraj ni mogoče upreti.

Ko se noč spusti, gremo tja, kjer je dogajanje: zabaviščno okrožje Susukino, ki je kot mlajši brat in sestra z manj kofeina v Kabukicho v Tokiu. V tem živahnem križišču barov, restavracij in neona pijače napolnijo milijoni na noč. Skoraj na vsakem vogalu šole gostiteljev v frizerjih Poison poskušajo zvabiti dekleta v klube, medtem ko za njimi krožijo reklame v plavalnih parkih in ponujajo - hecam se, ne - polne ženske vezi. Tu pridejo do Hokaidovih otrok dol —In kamor turisti prihajajo navdušeni. Ulica v središču mesta Sapporo. Takashi Yasumura

Dawn najde našo majhno trojko na trgu robnikov, ki manevrira okoli krast starega snega. To je odgovor Sappora v dveh blokih na tokijsko ribje tržnico Tsukiji, ki je počil s kraljevsko rakovico in celimi jatami posušenega sleda ter široko paleto lokalnih pridelkov. Turistična past, opozorili so nas domačini - ampak past ali ne, v mestu ne preskočim suši zajtrka z menda svežimi morskimi sadeži na Japonskem. Medtem ko kupujemo škatle posamično zavitih storžev koruze Hokkaido za omiyage, La Bachatera sladko nagovarja lastnika, visokega, samozavestnega modrico, da priporoči suši restavracijo, ki je manj turistična.

Marusan Tei je super, pravi, da napihne. Tam tudi sam jem. Ni predrago.

Končamo za dolgo mizo z osamljeno japonsko turistko, staro dvajset let. Njena kamera je ogromna. Kar zadeva morski sadeži donburi, je super-oishii, zlasti uni. Tudi naš jedilni partner to odobri, za seboj pa ne pusti niti enega zrna riža.

Nazaj v hotelu se gospa Marvel in La Bachatera stiskata s Takashi, ki sta jo resno zasijala. Ta visok, čeden, učinkovit, resnično prijazen mladenič je najboljša reklama za Hokkaido. Naš načrt je bil, da se odpravimo v Otaru in nato Niseko, nato pa obiščemo muzej Ainu v Shiraoi - po krogu v nasprotni smeri urnega kazalca okoli gore Yotei. Toda Takashi, ki ima najnovejše vremenske novice, predlaga, da gremo v nasprotni smeri, da omogočimo malo več časa za čiščenje cest do Niseka.

Sneg rahlo pada, ko spakiramo kovčke v taksi. Takashi ves čas stoji zunaj na mrazu brez plašča, v laseh se mu nabirajo kosmiči. Ko se umaknemo, se globoko prikloni. Verjetno postajam sentimentalna, ker se me njegova predanost dotakne.

V avtu sem odložil glavo. Ko se zbudim, ugotovim, da se je svet spremenil. Resnično smo vstopili v yukiguni - Snežno deželo. Nadmorska višina v kombinaciji z rednimi nevihtnimi frontami iz Sibirije naredi Niseko raj za ljubitelje snega. Takashi Yasumura

Hokkaidova zimnost je izjemna v svojem obsegu in vrtoglava v svoji mille-feuille kompleksnosti. Brez besed strmim v valovite nanose sibirskega snega, v visoke alpe v daljavi in ​​v neskončen pragozd smreke, ki jih pokriva. Pred nami je jezero Shikotsu, kaldersko jezero, modro kot oko, obdano s tremi vulkani in obdano z meglico zmrznjenih, arhaičnih dreves. Ta dežela je prava pesem ognja in ledu. V dneh pred prihodom Japoncev, ko so bili le Ainu, je bila tudi volčja dežela, ki se je dvigala nad gorami. Zdaj smo na globokem Hokaidu, tako globoko, kot lahko, ko ste v ogrevani, brezhibno imenovani kabini.

Ravno ko bom spregovoril, na pot stopi rdeča lisica, ki ob vznožju dreves vzklikne. Da nam en sam ravnodušen pogled, preden zdrsnemo nazaj v drevesa. Kot Šimamura v romanu Yasunarija Kawabate Snežna dežela , Čutim, kako se mi prsi dvigujejo ob neizrekljivi lepoti tega.

Hokkaidova zimnost je izjemna v svojem obsegu in vrtoglava v svoji mille-feuille kompleksnosti.

Trajna ironija Hokaida je, da so naravne lastnosti, zaradi katerih je zunaj tako nepremagljiv, tisto, kar je otok v preteklosti v prvi vrsti zaščitilo pred njimi. Tisoč let je bila ta oddaljena, negostoljubna dežela samo Ainu in Ainu. Domorodci z lažjo kožo in bolj kosmatimi telesi kot Japonci so Ainu ustvarili animistično civilizacijo, ki je poosebljala japonski ideal življenja v bližini narave in uspela biti, kot je zapisal Bashō, prijatelj štirih letnih časov - kar bi si mislil jim morda dal dovoljenje, ko so v 1300-ih končno prišli v stik z naraščajočimi Japonci.

Žal ni. Ko so se Japonci potisnili proti severu na Hokaido, so njihovi vdori prinesli trgovino, alkoholizem in vojskovanje ter počasi potisnili Ainu iz južnih delov otoka. Toda japonska kolonizacija Hokaida je zares zaživela šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se uradniki Meiji začeli bati, da bi Rusija lahko zavzela otok. Tako je vlada Meiji morebitni invaziji nasprotovala z resnično. Na tisoče naseljencev, od katerih so bili številni odvzeti pravice samurajem, je bilo usmerjenih proti severu, privabljenih z davčnimi amnestijami in zemljiškimi subvencijami. Cela pionirska naselja so bila uničena zaradi vremena, bolezni in odpovedi pridelka - vendar vlada, ki je potrebovala vse naravne vire, ki jih je lahko dala v roke, da bi pospešila svojo modernizacijo, ni popustila. Sčasoma je bil Hokaido osvojen.

Za Ainu je bil to Konec - približno tako blizu apokalipsi, kot ga lahko doživiš, in še vedno lahko govoriš o tem. Poleg tega, da so zgrabili vso zemljo, so Japonci vodili politiko prisilne asimilacije in Ainu odvzeli imena, jezik, kulturo in celo tetovaže. Ainu je bilo prepovedano loviti lososa - kar bi pomenilo, kot da bi Japoncem prepovedali gojenje riža. Mnogi so bili prisiljeni v suženjskih razmerah delati v rudnikih in - počakajte - v osvajalčevem ribolovu. (Če želite vedeti, kje so se začeli japonski imperialni programi za Korejo, Tajvan in Kitajsko, ne glejte dlje od Hokaida.) Da bi bile zadeve še bolj grozljive, je japonska vlada zavrnila celo priznanje Ainov kot avtohtonih prebivalcev, dokler Ainu aktivizem ni aktiviral pomagal razveljaviti to norost - v 2008 . Diskriminacija nad njimi ostaja še vedno močna.

A kljub vsemu so Ainu še vedno na Hokaidu in ustvarjajo svoj svet. V zadnjih nekaj desetletjih je prišlo do izrazitega ponovnega ponosa ponosa na tradicijo Ainu. Mladi aktivisti so začeli tam, kjer so starejši končali, in jezik Ainu, ki je že dolgo na robu izumrtja, doživlja manjšo oživitev. Umetnika, kot sta Oki Kanno in Mina Sakai iz glasbene skupine Imeruat, sta dokaz preživetja kulture Ainu.

Ainu so Hokkaido in kamor koli pogledate na otoku, boste našli sledi o njih. Toda če ste popotnik in želite videti Ainu od blizu, obstaja verjetnost, da boste na koncu počeli to, kar počnemo mi. Zapeljali se boste do obalnega mesta Shiraoi, tam pa boste na obali jezera Poroto našli kulturno vas Porotokotan Ainu. Porotokotan je z replikami tradicionalnih slamnatih hiš (chise), nezanimivim muzejem in, najboljše od vsega, Ainu, avtohtoni kulturni turizem v svojem najbolj učbeniku. Vrt Mednarodnega umetniškega muzeja Miyanomori v Sapporu. Takashi Yasumura

Edini obiskovalec je kitajski par. Kljub našim pičlim številkam osebje Ainu priredi nastop v enem od dletov pod temno krošnjo suhega lososa. MC se pošali, kako tradicionalna oblačila nosi le devet do pet. Na odru tatami se mu pridruži šest žensk Ainu, oblečenih v dodelano vezene halje. Naslednje pol ure izvajajo nastop, ki vključuje pesem, ples, informativna predavanja in predstavitev mukkurija, ustne harfe.

Nato se malo potepamo po terenu. Fotografirajte se pred 50 metrov visokim kipom bradatega poglavarja Ainu. Oglejte si muzej in se potrudite nad grozljivo zgodovino Ainov.

Kletke opazimo šele, ko se odpravljamo. V prvem sta dva zdrava bela hokaido psa, ki navdušeno poskočita, ko nas zagledata. In za njimi je v drugi kletki, na tleh nagrnjena, skoraj neprepoznavna, medved.

Moje prvo resnično opazovanje medveda in to ni neka čudovita ururina, ampak skrčen, brezvoljni ujetnik v kletki. Pogovorite se previdno, kaj si želite. Ainu so včasih žrtvovali medvede, zato je morda to bolje, kot da bi jih pitali in puščali s puščicami. Ampak nisem tako prepričan.

Kaj misliš, da se bo zgodilo, če odklenemo kletko? Vprašam.

La Bachatera si podrgne nos. Sumim, da bo verjetno prišel ven in nas pojedel.

Torej, namesto da bi nas pojedli, se odločimo za križarjenje nazaj skozi Shiraoi. Mesto je videti bolj umrlo kot mrtvo; mladi, pojasnjuje naš voznik, so vsi v Saporu. Ustavimo se v restavraciji yakiniku, Ushi no Sato, da poskusimo slavno govedino Shiraoi, o kateri nam je pripovedoval Takashi. Ne depresira me, a žar izpolnjuje svoj sloves.

Noč je padla, ko smo prišli do Niseka. Vozimo počasi, ker je to še globlji yukiguni od tistega, ki smo ga srečali prej. V samo treh dneh je zapadlo devet metrov snega in cele odseke vožnje slalomiramo med prosojnimi stenami strojno izrezljanega snega. Na koncu na robu mesta pridemo v trgovino, kjer se orientiramo, in prvi pogled, ki me pozdravi, sta dva skorjasta, bela smučarska broška v snežnih hlačah, ki žvečita pivo na parkirišču. The Barn, bistro v hotelu Kimamaya v mestu Niseko v stavbi, ki jo navdihujejo tradicionalne kmečke hiše na Hokaidu; hodnik na Kimamayi. Takashi Yasumura

Preživite dovolj časa na Japonskem in nenaden pojav belcev, ki delajo bele stvari, vas lahko zmede. Opazim, kako so drugi visoki beli fantje iz trgovine izstopali z zaboji piva.

Saj nismo več na Hokaidu, kajne? Vprašam. Gospa Marvel, ki je videti tako šokirana kot jaz, pravi, menda ne.

Spet se nakopljemo, a nekaj ulic kasneje se voznik nenadoma ustavi. Mislim, da je nekaj narobe, toda pokaže na svoje okno. V daljavi se kaže Gora Yotei, ki slovi po simetričnem stožcu in v tistem trenutku po najlepšem pogledu, kar sem jih kdaj videl.

Če ima Snow Country kronski dragulj, je verjetno Niseko to. Tu je med vulkanskimi višinami gore Yotei in verige Annupuri glavno otoško smučarsko območje, ki ga pogosto imenujejo St. Moritz of Orient zaradi svoje dolge sezone, stalnih snegov in šampanjca v prahu skoraj nadnaravne popolnosti. Avstralci in Kiwis so bili prvi, ki so Niseko spremenili v stvar, ko se je japonsko gospodarstvo v devetdesetih letih zalomilo - fantastičen sneg po zmernih cenah, ne da bi mu bilo treba iti na pol sveta -, zdaj pa ima Niseko oboževalce po vsem snežoljubnem svetu. Preostali podeželski Hokaido je morda ravno, vendar Niseko cveti. Vsa ta mednarodna ljubezen je to zaspano mesto na Hokaidu spremenila v živahno območje izseljencev z največjo koncentracijo okroglih oči na otoku. In ne govorimo samo turisti; vedno večja je tudi skupnost gaijin, ki se naseli v Niseku skozi celo leto - naseljenci drugačne vrste. Breze ob vznožju gore Yotei v kraju Niseko. Takashi Yasumura

Po nekaj napačnih ovinkih na tistih, odmaknjenih ulicah - mestoma dve nadstropji -, pridemo do našega hotela, spektakularne Kimamaye by Odin, ki je s svojimi brestimi tlemi in temnim granitom najlepši otrok boom Niseko. Ob prijavi se nam pridruži lep azijski par. Po nekaj sekundah jih je poslušala gospa Marvel, Singapur.

Po odložitvi kovčkov se odpravimo v mrzlo noč, se uberemo po ogromnih gmotah nedavno zapadlega snega, mimo najrazličnejših novogradenj, nekaj zanimivih, veliko škatlastih, mimo tovornjakov s hrano in zasedene trgovine s izposojo smuči, dokler se končno ne postavimo pred osvetljeno goro. Snežna gneča se šele zdaj vrača iz dneva tekov in ko se sprehajamo, se pojavijo trenutki, ko se zdi, da je nekdo celo mesto spremenil v bratec. Obstajajo celo znaki v angleščini, ki obiskovalcem svetujejo, naj ne bruhajo v javnosti.

Večerja je v Bang Bang-u, eni izmed najbolj priljubljenih mestnih izakaj, naša zabava se je stisnila med dve srčni avstralski smučarski družini. Kushiyaki je lepo narejen, zlasti hokke, čeprav dvomim, da med našim obrokom slišim več kot dva stavka japonščine. Ezo Seafoods, ki velja za najboljšega v mestu, je tik po ulici - res po snegu -, zato se potrudimo za nekaj izvrstno kremastih sveže ostrig. Zdaj, ko je za slanico poskrbljeno, gospa Marvel zahteva sladico, zato je za kavo in galete predana družbi Niseko Supply Co. Na priporočilo osebja Kimamaya noč zaključimo v Bar Gyu +, nočni točki, do katere dostopajo skozi vrata hladilnika, ki je zaradi snega, ki se sneži, zdi, kot da je nameščen naravnost v snežni breg. Srkamo sladni Yoichi in hrustljav yuzu mojitos. Ko plačamo račun, La Bachatera našemu avstralskemu strežniku zelo vljudno opozori, da je na meniju beseda Japonski napisano narobe.

Čudno, pravi. Tu sem bil vso sezono in nisem opazil.

Naslednji dan je svetlo modro nebo od obzorja do obzorja. Potopimo se v skedenj, restavracijo Kimamaya, za zajtrk na ravni A - tudi toast je videti kuriran - in nato po naboru espressov v kavarni Green Farm odpeljemo do dvigala na vrh smučarskega območja vasi Niseko. Verjeli ali ne, ta otoški fant je bil nekoč soliden smučar, a po moji nedavni operaciji hrbtenice smučanje ni več na dnevnem redu. V dvigalu smo edini brez smuči ali desk. Čutim vlečenje žalosti, ampak kaj lahko storiš?

Povedal vam bom eno: nič ne pojasni Nisekove priljubljenosti, tako kot biti na gori sredi vsega čudovitega snega. Na božansko izklesanih pobočjih se rojijo smučarji vseh stopenj, od tistih, ki so videti na vseh koncih sveta. Celinske Kitajke v najetih snežnih oblekah padajo z velikim opustitvijo; več avstralskih naglasov, kot sem jih slišal od Melbourna; tudi nekaj francoskih.

Dekleta se potepajo naokrog in fotografirajo, jaz pa večino časa preživim na pobočju in v tihem komuniciram z goro Yotei, ki je zaradi svoje srčnosti zaslužila nadimek Severni Fuji. Potem ko so me skoraj pol ducata večkrat povozili, dam znak dekletom. Čas je, da se vrnemo nazaj v mesto. Dvigalo na smučišču vasi Niseko. Takashi Yasumura

Rezerviramo kosilo v zelo priporočljivem Prativu, ki je malo zunaj letovišča, zato pokličemo taksi - in takrat se srečamo z Ohtaka-sanom. Spreten, razgledan, hladen pod pritiskom, z refleksi spletnega igralca, je Ohtaka točno tisti voznik, ki si ga želite v Snow Country. Zdi se, da se niti ne ukvarja z mojimi vprašanji. Njegova toleranca gaijin je res visoka.

Tujci so bili pred petnajstimi leti prava novost, pojasnjuje, ne pa več. Ko ga vprašam, kaj meni o pritoku tujcev, dolgo molči in nato reče, da je bilo približno 80 odstotkov dobrih in 20 odstotkov ne tako dobrih.

Ali japonska skupnost in tujci veliko sodelujejo?

Zmaje z glavo. Ne po mojih izkušnjah.

Kar vidim, je Niseko manj stično območje, kjer se srečujejo kulture, in bolj izključeno območje, kjer so vsi izzivi, zaradi katerih je potovanje na Japonskem tako koristno - jezikovna ovira; mistificirajoče kulturne razlike; nenehno breme biti drug v družbi, ki se ponaša s svojo homogenostjo; lokalni prebivalci sami v vsej svoji raznolikosti - so blokirani.

Nisem samo jaz. Tudi prebivalec gaijin se šali o Nisekovi čudni omejitvi. Kot nam razloži Joe, naš angleški natakar v podjetju Niseko Supply Co., ko se mora mednarodna množica odpraviti iz Niseka, pravijo, da gredo na Japonsko.

Nikomur ne zameri, toda nisem prišel na Japonsko, da bi se družil na gaijin-varnem območju - to bi lahko storil brezplačno v Bostonu. In bojim se, da spomin na Ainu ne pomaga - me ni pustil v razpoloženju za kakršne koli invazije. Čeprav sem enako vsiljivec kot kdorkoli.

Tu se lahko naučimo, da če prihajate v Niseko, poskusite najprej ne obiskati Ainov.

Spomladi bodo Shinkansen prispeli na Hokaido in s tem tudi prihodnost. Morda se, kot nekateri napovedujejo, pravzaprav nič ne bo spremenilo in mesta, kot je Shiraoi, bodo še naprej venela, njihovi mladi bodo množično bežali v Sapporo, Tokio in naprej. Morda bo prihodnost pisanje o invaziji Niseko na celotnem otoku. Sumim, da obstajajo ljudje, ki bi radi videli, da se kaj takega zgodi. Bi trdili, da je boljši Niseko kot truplo kot Shiraoi.

Ko razmišljam o tej možni prihodnosti, pomislim na hokaido volka, ki je zdaj izumrl, in pomislim na medveda Hokaido v njegovi kletki in pomislim na lisico Hokkaido, ki sem jo videl na cesti in nas je gledal, kot da nismo nič. 'Galette popolna', jed za zajtrk v podjetju Niseko Supply Co. Takashi Yasumura

Mislim na Takahashija s kosmiči v laseh.

In seveda mislim na Ainu.

Kaj bo prihodnost prinesla Hokaido? Volk, medved, lisica? Vem, česa si želim, in vem, česa se bojim, toda prihodnosti bom napačno citiral Thomasa Manna: Ne morem vedeti in mi ne morete povedati.

Naj prihodnost prinese, kar hoče; za zdaj se bom držal Sapporoja, njegovega svežega smrti in legendarnih ramenov. In držal se bom Hokaido snežne dežele, ne samo zato, ker je resničen in lep in dragocen, ampak zato, ker bi se nekega dne morda srečali jaz in kakšna različica tistega titanskega medveda, ki sem ga videl na letališču. Upam, da me ne bo poskušala pojesti.

Po še eni kavi v podjetju Niseko Supply Co. dekletom rečem, naj? La Bachatera zahteva račun, preden končam govoriti.

Pokličemo Ohtaka in srečo ima, da je ves dan prost, zato nas pobere in to je za Niseko. Naše potovanje bomo končali tam, kjer se večina ljudi najprej odpravi iz Sappora: v Otaru, s svojo znamenito steklovino in slikovitim kanalom. Zgodovinsko pristanišče preživi ob dnevnih potovanjih turistov iz Saporoja, ponoči pa se spremeni v drugo truplo.

Prispeli bomo ponoči.

Toda to je še v prihodnosti. V sedanjosti imamo pred seboj še veliko poti. Še vedno upam na še zadnjega medveda.

Vrnemo se nazaj v Snežno deželo. Ohtaka nam govori o svojem času v samoobrambi in o svojih dveh sinovih, oba, predvidljivo, v Sapporu. La Bachatera z veseljem prevaja, gospa Marvel pa je zaposlena z oddelkom Otaru v našem priročniku. Gora Tengu. Dvorec sleda. Muzej glasbene skrinjice. Ne morem se ustaviti, da se ne bi obrnil, da bi še zadnjič zagledal goro Yotei, za katero so Ainu verjeli, da je bila prvo mesto na našem svetu. Če ga vidite v tej svetlobi, na tem modrem nebu, vam skoraj vzame srce.

In potem tudi to izgine.

Video: Kako se spakirati za zimska potovanja

Podrobnosti: Kaj početi na Hokaidu

Priti tja

Dokler vlak ne prispe, je otok najlažje dostopen po zraku prek letališča New Chitose. Da pridete do mesta Niseko, skočite na avtobus z letališča za tri ure vožnje proti zahodu.

Hoteli

Cross Hotel Sapporo: Ta stolpnica se nahaja le kratek sprehod od Sapporo Clock Tower in ponuja čudovit pogled na mesto. Sapporo; crosshotel.com ; Dvojice od 133 dolarjev.

Kimamaya od Odin: Prijetna gostilna z devetimi sobami s sobami v zahodnem slogu in spajem s kadmi. Niseko; kimamaya.com ; Dvojice od 252 $ .

Restavracije

Bang Bang: Ljubljena izakaja, znana po nabodalih iz skuše in piščančjih src na žaru. 188-24 Yamada Kutchan, Abuta-gun, Niseko; 81-136-22- 4292; nabodala od 2 $.

Bar Gyu +: V to oazo vstopite skozi vrata hladilnika in si po dnevu na pobočjih privoščite pivo. Niseko; gyubar.com .

Hlev: V restavraciji Kimamaya pri bistroju Odin (desno) je pristen francoski meni in steklena stena s snežnim terenom. Niseko; nisekobarn.com ; Vhodi 14–28 USD.

Marusan Tei: Najboljše mesto za morski sadeži donburi v bližini Curb Market. 20-1-2 Nishi Kita 12 Jo, Sapporo; 81-11-215-5655; vstopnice od 15 do 28 USD.

Kavarna Green Farm: Sproščeno mesto za kavo, čaj in grižljaje na mizi. 167-6 Yamada Kutchan, Abuta-gun, Niseko; 81-136-23-3354; Entrées 8–13 USD.

Itadakimasu: Restavracija na osrednji lokaciji, kjer strežejo žar Genghis Khan, jagnjetino na žaru. 5-1-6 Minami 5 Jo Nishi, Sapporo; 81-11-552-4029; nastavite menije od 10 USD.

Razgledna kavarna: Ta lesena kavarna na vrhu gore Niseko Annupuri je dostopna samo z gondolo in ima neverjetne poglede. Niseko; niseko-village.com ; Prigrizki 4–17 dolarjev.

Niseko Supply Co .: V tej prenovljeni pekarni srkajte šampanjec, medtem ko grizite sveže kreppe in galete. Niseko; thenisekosupplycompany.com ; Patties 10–15 USD.

Prativo: Restavracija in mlekarna z odličnim vegetarijanskim bifejem in sladoledom. Niseko; milk-kobo.com ; Samopostrežni kosilo 13 USD.

Dejavnosti

Muzej moderne umetnosti Hokkaido: Najboljše mesto za ogled otoške umetnosti, pa tudi bogata zbirka mednarodnih steklarn. dokyoi.pref.hokkaido.lg.jp .

Mednarodni umetniški muzej Miyanomori: Ta desetletja stara ustanova ima močno sodobno umetniško zbirko, vključno z več deli Christo in Jeanne-Claude. Sapporo; miyanomori-art.jp .

Muzej piva Sapporo in pivski vrt: Edini muzej piva v državi, ki je bil v 125 let stari stavbi iz rdeče opeke, ki je bila nekoč tovarna sladkorja Sapporo. 9-1-1, sever 7 Jo, Higashi-ku, Sapporo; 81-11-484-1876.